Uporabno

NAHAJALIŠČE LEHNJAKA

NARAVNA VREDNOTA

Lehnjakova pot

Nahajate se pred nahajališčem lehnjaka, ki je uvrščeno v geološko naravno vrednoto in krajinsko posebnost državnega pomena. Zaradi njegove izjemne velikosti za slovenski prostor, dobro ohranjene oblike inkrustiranih rastlin ter lehnjakotvornega izvira, je to območje raziskovalnega, izobraževalnega in pričevalnega pomena.

Na poti boste spoznali »življenje« te kamnine; od njenega nastanka na vodnem izviru, pridobivanja za gospodarske namene v nekdanjem kamnolomu ter končni uporabi v lokalni in svetovni arhitekturi.

Želimo vam prijeten ogled!

Kamnina, polna fosilov

Lehnjak je biokemična sedimentna kamnina. Ob pozornem ogledu lahko v njej opazite odtise mahov, vejic, semen, storžev, listov, trav in celo ohranjene polžje hišice in debla dreves. Lahko je rjavkasto rumene, sivkaste ali rdečkaste barve. Rdečo barvo mu dajejo železovi oksidi. Kamnina sčasoma potemni zaradi oksidacije.

V osrednjem delu kamnoloma lahko vidite, da preko črnih skrilavih glinavcev in lehnjaka občasno teče tudi voda, ki vsebuje izprane glinene delce glinavca in vrhnjo plast lehnjaka obarva črno.

Lehnjakotvorni skladi Debelina lehnjakovega sklada je v nekdanjem kamnolomu znašala 18 metrov. Pretežni del lehnjaka je danes izkoriščen. Pod lehnjakom se nahaja mnogo starejši nepropusten črn skrilavi glinavec (karbon). Zaradi vode, ki priteče med glinavec in lehnjak, pa tudi zaradi plasti glinavca, ki so postavljene precej navpično, se tanjše površinske plasti neredko sprožijo, plazovi pa ogrožajo cesto in reko Kokro. Eden izmed plazov se je sprožil tudi v osrednjem delu kamnoloma, kjer so danes na površju vidne plasti prej prekritega črnega glinavca.
Kamnolom V kamnolomu, ki je po svojem obsegu sodil med manjše, so s pridobivanjem lehnjaka za lokalne potrebe in restavratorska dela pričeli leta 1950. Oblikovanje blokov je potekalo ročno, pogosto s prirejenimi žagami in sekirami za obdelavo lesa. Leta 1971 je podjetje Marmor Hotavlje kupilo kamnolom in postopno uvedlo sodobno tehnologijo pridobivanja z diamantno žico. Zaloge lehnjaka v ležišču so se močno zmanjšale po letu 2000, ko je bilo pridobivanje najbolj intenzivno.
Lehnjak v arhitekturi Lehnjak je zaradi svojih mehanskih lastnosti zelo uporaben v gradbeništvu in kamnoseštvu. Iz jezerskega lehnjaka so nekdaj izdelovali klesance, oboke, okenske okvire, portale in druge okrasne izdelke za sakralne in druge stavbe, v zadnjem obdobju izkoriščanja pa predvsem za notranje in zunanje obloge stavb in za freske. Lehnjak je vgrajen v številne domove na območju Jezerskega, krasi pa tudi mnogo pomembnih stavb v Sloveniji. Iz njega so narejene celo arkade ob Rožnovenski cerkvi v Kranju (na fotografiji), ki jih je zasnoval svetovno znani arhitekt Jože Plečnik.
Kamen iz vode Voda, ki se pretaka v tem delu Karavank, je kisla, saj je bogata z ogljikovim dioksidom (CO2). Kisla voda raztaplja porozni apnenec, glinavca pa ne, zato teče na stiku obeh kamnin. Na izvirih, kjer voda priteče na površje, se ogljikov dioksid sprošča kot plin. Del ga porabijo rastline za rast, del pa ga uide v zrak. Apnenec, ki je bil raztopljen v vodi, se na površju spet strjuje. Useda se na pore rastlin, ostanke živali in druge organizme. Njihovi mehki deli sčasoma propadejo, ostanejo pa njihovi odtisi. Apnenčaste prevleke nekdanjih organizmov tvorijo krhko, porozno in luknjičasto kamnino - lehnjak.