Pri planinske društvu Jezersko teče že od leta 1961 akcija »Spoznaj gore svojega kraja«. Nekdaj je bila namenjena predvsem Jezerjanom, spoznali naj bi gore, ki jih obdajajo. Leta 1972 smo dobili »Jezersko planinsko pot«, ki zajema 20 kontrolnih točk po jezerskih hribih. Z njo bi radi približali naše gore tudi planincem iz drugih krajev in vam, dragi obiskovalci, v spomin na prehojeno pot namenili tudi spominsko značko. Dnevnik JPP lahko kupite v jezerskih planinskih postojankah ali v TIC-u na Jezerskem. Ko vanj odtisnete vseh 20 žigov, ga pošljite na naslov Planinskega društva in dobili boste spominsko značko naše planinske poti.

Na poti po "jezerski transverzali" boste obiskali naslednje koče in vrhove:

1. ČEŠKA KOČA NA SPODNJIH RAVNEH  (1543 m)

Češka koča je visokogorska postojanka, last Planinskega društva Jezersko. Zgrajenaje bila leta 1900 na pobudo čeških planincev in glavnega or¬ganizatorja dr. Chodounskega. V današnjih dneh pa se lahko pohvali, da je edina koča v slovenskih gorah, ki več kot sto let ni spremenila svoje prvotne podobe.
Je izhodiščna postojanka za vrhove kot so: Kočna - tri ure, Grintovec - tri ure, Dolgi hrbet - tri ure, Skuta - štiri ure, Vadine - ena ura in prek Savinjskega sedla ali Križa na Okrešelj – štiri ure. Zaradi svoje lege v okrilju severnih sten Grintovcev leži sneg na Spodnjih in Zgornjih Ravneh vso pomlad in kdaj pa kdaj tudi tja do avgusta. V stenah Grintovcev je prek tristo ple-zalnih smeri, v katerih tudi alpinisti najdejo mno-go užitkov (Plezalni vodnik Jezersko).
Kočo je Planinsko društvo Jezersko v letih 1974 in 1975 priredilo novim potrebam in jo posodobi-lo, vendar ni izgubila svojega prvotnega videza. Leta 1969 je dobila tudi tovorno žičnico. V koči je tekoča voda, ima urejene sanitarije in tuš. Za prenočevanje je na voljo štirideset postelj in trideset skupnih ležišč. Od leta 1996 ima svoj vodovod in mini hidro elektrarno.
Pozimi je Češka koča zaradi težavnega dostopa in nevarnosti snežnih plazov zaprta. Od prvega maja dalje je odprta ob sobotah in nedeljah, od dvajsetega junija do petnajstega septembra pa vsak dan. Kasneje je spet na voljo obiskovalcem samo ob sobotah in nedeljah, dokler ne zapade sneg.
Ko je koča zaprta je obiskovalcem na voljo lepo urejena ZIMSKA SOBA z ležišči za 6-8 oseb.
Kočo oskrbuje Planinsko društvo Jezersko. Prvi oskrbnik je bil Jezerjan Jernej Krč (1900 – 1920).V zadnjem obdobju pa je ime Češke koče neločljivo povezano z njenim legendarnim oskrbnikom Andrejem Karničarjem, ki je z ženo Anico in otroci skrbel za kočo in njene obiskovalce skoraj štirideset let (1960 – 1996).


2. VRATCA ( 1802 m)

Vratca so izletniška točka oziroma razgledni vrh, ki je od Češke koče oddaljen komaj štirideset minut. V Vratcih se pravzaprav začne skalnati severni gre¬ben Kočne. Iz Vratc se nam ponuja lep razgled na oba dela Jezerske doline, na Ravensko in Makeko¬vo Kočno, proti zahodu mimo kranjskega Storžiča na masiv Košute, ki se vleče nad dolino Tržiške Bistrice, proti vzhodu tja do Mrzle gore; kot na dlani so pred nami ostenja Koroške Babe, Skute, Dolgega hrbta in Kočne z Makekove strani - Ško¬fova kapa ter Zeleni kup.


3. KOČNA (2540 m)

Mogočen masiv štirih grebenov se sklaplja v vrh edinstvene lepote škrlatno rdeče barve - Kočno.
Dostop je možen po štirih poteh, trem od teh je skupen zadnji, polurni odsek proti vrhu. Prav ta del opravi večina planincev brez nahrbtnika, kajti ka¬kih deset metrov poti se je treba plaziti in si po¬tiskanje nahrbtnika pred seboj vsakdo rad prihrani.
Od Češke koče pridemo na vrh po Kremžarjevi poti, imenovani po gorskem vodniku iz Kokre. Za vzpon potrebujemo tri ure in četrt. Kljub dokaj krušljivemu svetu je pot varna, zavarovana z žičnimi vrvmi in klini ter dobro zaznamovana. V lepem vre¬menu nudi čudovit pogled na Jezersko dolino, Veliki vrh in kranjski Storžič na eni strani, na drugi strani pa na severno steno Grintovca in Dolgega hrbta. Po¬gled proti severu seže daleč na Koroško, kjer med drugim opazimo Obir in Klopinsko jezero.
Iz Cojzove koče je do vrha tri ure hoda. Na izbiro sta dve poti. Prva nas iz Spodnjih Dolcev  pripelje na t.i. Kokrško Kočno, od koder nadaljujemo pot po krušljivem grebenu na vrh. Druga možnost nas vodi po meliščih v Dolce in  v Dolško škrbino, kjer se spoji s tretjo stezo, potjo, ki veže Grintovec in Kočno, oddaljenima drug od drugega uro in pol hoda.
Na jugovzhodnem grebenu Kočne stoji bivak alpinistov Planinskega društva Kranj.
Dostopi:

    od Češke koče: 3h 15 min
    od Cojzove koče: 3h


4. COJZOVA KOČA NA KOKRSKEM SEDLU ( 1791 m)

Na ozkem prevalu med Grintovcem in Kalško goro stoji že več kot sto let Cojzova koča, ki danes moderno opremljena pričakuje obiskovalce.
Iz doline vodita do koče dve poti: krajša, iz Kokre prek Suhadolnikove kmetije in dolga dve uri in tričetrt, daljša pa se vzpenja iz Kamniške Bistrice ter nas zaposli tri ure in pol, preden smo na cilju.
Cojzova koča je izhodišče za ture na Kočno, Grintovec, čez Dolško škrbino in Mlinarsko sedlo do Češke koče, čez Sleme in po Turskem žlebu do Frischaufovega doma na Okrešlju in čez Kotliče na Kamniško sedlo ter Brano. Prek Kalške gore in Kalškega grebena pridemo na Krvavec.


5. GRINTOVEC ( 2558 m)

Grintovec je najvišji vrh Kamniških Akp. Nanj se povzpnemo z Jezerskega mimo Češke Koče, za vzpon porabimo pet ur. Lahko pa gremo na ta vrh tudi iz Kamniške Bistrice ali Kokre prek Kokrske¬ga sedla. V tem primeru zadostujejo štiri ure hoda.
Od Češke koče vodi pot najprej na Zgornje Ravni, kjer se razide s potjo, ki pelje na Kočno. Čez melišča Zgornjih Ravni se dobro zavarovana Frischaufova pot vzpenja v steni do Mlinarskega sedla. Tu se zopet cepi: na vzhodno stran po gre¬benu na Dolgi hrbet, v zahodni smeri pa se nada¬ljuje proti Grintovcu. Od Mlinarskega sedla je do vrha eno uro hoda čez Mali Grintovec. Malo pred vrhom se stezi pridruži še pot iz Dolške škrbine, ki povezuje Grintovec in Kočno.
Veliko manj strma je južna stran Grintovca, po kateri vodi pristop od Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Za ta vzpon potrebujemo dve uri.
Grintovec je tudi pozimi eden od pogosteje obiskanih vrhov. Z južne strani je zelo primeren za zimske ture, za turne smučarje pa ima na svojih gladkih pobočjih vabljiva smučišča tja do Cojzove koče in še naprej proti Kamniški Bistrici oziroma Kokri. Tudi z zmajem so že pogosto poleteli z vrha, leta 1976 prvič tudi v Jezersko dolino.

6. DOLGI HRBET ( 2457 m)

Dolgi hrbet je mogočen vrh v severnem ostenju Grintovcev. Tisoč metrov  visoka stena, prek katere vodijo težke in najdaljše plezalne smeri v Kamniških, se začenjajo v meliščih Žrela na koncu Ravenske Kočne.
Kljub temu, da vrh ne sodi v slovensko planin¬sko transverzalo, je vendarle zanimiv in vreden obiska že zaradi poti, ki vodijo nanj.
Od Češke koče do Mlinarskega sedla je pot ista, kot za vzpon na Grintovec. Na sedlu se obrne proč od Grintovčeve rame in se po vzhodnem grebenu vzpne na vrh. Za vzpon porabimo od Češke koče do Mlinarskega sedla dve, za greben od sedla do vrha pa še eno uro.
Tako kot pot proti vrhu Dolgega hrbta je steza tudi od vrha naprej proti Skuti precej zračna in dobesedno ”oborožena« z vrvmi in stopnimi klini. Pot ponuja izkušenemu gorniku v lepem vremenu obilo užitkov na precej izpostavljenem grebenu.

7. SKUTA (2533 m)

Kot za Grintovec ali Dolgi Hrbet se moramo iz Češke koče povzpeti najprej na Mlinarsko sedlo. Če smo že bili na Dolgem hrbtu, ali če bi ta vrh raje obšli, gremo lahko prek Velikih podov in po urici hoda pridemo na pot, ki se spušča z Dolgega hrbta. Pol ure hoda od tega križišča smo že na Štruci, ki je s svojimi stenami bolj znana alpini¬stom, na vrhu pa nima žiga. Od tu že zagledamo vrh Skute, ki ni več daleč. Seveda pa na Skuto vodi še več poti. Zelo znan je pristop od Frischaufovega doma na Okrešlju skozi Turski žleb. Za vzpon potrebujemo tri ure in pol. Nič manj ni v rabi pri¬stop od Kamniškega sedla, ki vodi pod Brano in prek Turske gore. Za ta vzpon potrebujemo štiri ure.
Vrh, podoben velikemu orlovemu gnezdu, mogočno kraljuje nad Vadinami in Ravensko Kočno, Okrešljem in prostranimi Velikimi podi.
Na Velikih podih je tudi zavetišče - bivak.


8. FRISCHAUFOV DOM NA OKREŠLJU ( 1378 m)

Dom je ena najbolj znanih planinskih posto¬jank v naših gorah. Postavili so ga že leta 1876, ko pa je kočo leta 1917 odnesel snežni plaz, so postavili novo na sedanjem varnejšem in primernejšem kra¬ju - na spodnjem robu Okrešlja.
Dom ima ime po naravoslovcu, prijatelju Slo-vencev, Johannesu Frischaufu. Vsenaokrog ga ob¬dajajo stene in grebeni Kamniških Alp - od Mrzle gore in Savinjskega sedla prek Križa, Skute, Rink, Turske gore, Brane, Kamniškega sedla, Planjave, Ojstrice do Krofičke in še naprej.
Edini neposredni pristop iz doline je iz Logar¬ske doline, mimo slapu Rinka.
Nekaj minut nad kočo je postavljena spominska plošča, ki je posvečena  petim slovenskim gorskim reševalcem, ki so se smrtno ponesrečili med helikoptersko vajo v steni Turske gore leta 1997.
Od Frischaufovega doma vodijo prehodi na Kamniško sedlo, čez Turski žleb na Sleme in do Cojzove koče.
Če smo namenjeni na Vadine, v Češko kočo ali Babe, gremo od Frischaufovefa doma med macesni po okrešeljski trati v Gornji Okrešelj in Mrzli dol.
Komur ni do skal in prepadov, se bo v Mrzlem dolu odločil za Savinjsko sedlo. Večjega užitka in naporov pa bomo deležni, če na razpotju zavije-mo v levo ter se po dobro zavarovani stezi po krajšem vzponu prek škrbine pod Križem spusti-mo proti Vadinam. Od Okrešlja do Vadin je tri ure hoda, če gremo do Češke koče, pa še eno uro več.


9. KRANJSKI PLANINSKI DOM NA VADINAH ( 1700 m)

Dom je postavilo Planinsko društvo Kranj.
Dostopen je iz Ravenske Kočne po Slovenski poti, po Lovski poti in skozi Žrelo. Za pristop po-rabimo uro, do uro in pol hoda.
Razen tega pridemo do Kranjskega doma na Vadinah še od FrischaufoveJga doma na Okrešlju, za kar rabimo tri ure in od Ceške koče prek Žrela, za kar porabimo približno eno uro. V domu je na voljo štirideset ležišč. Dom je odlično izhodišče za plezalne vzpone v severnih stenah Dolgega hrbta, Štruce, Skute in Rink ter za pristope na Babe in obe Rinki.

10. KOROŠKA RINKA ( 2433 m )

Vrhovi nad Jezersko dolino se ponašajo še z eno znamenitostjo,  katero razkrivajo imena treh Rink na križišču treh dežel Koroške, Kranjske in Štajerske.
Štajerska Rinka se ponaša z mogočno steno nad Okrešljem, a žal nima izrazitega vrha, Kranjska in Koroška Rinka pa lepo zapirata mogočni venec Ravenske Kočne, zato smo ju končno uvrstili v dnevnik Jezerske planinske poti.
Pot na Rinke nas pelje mimo Vadin proti Jezerskemu sedlu, kjer se 200m pod  sedlom, v manjši kotanji odcepi v desno in v ključih nadaljuje po travnatem pobočju. Po prečenju melišča je ob vstopu v steno in tudi kasneje treba biti zelo pozoren na markacije, saj pot išče naravne prehode po policah levo in desno. V zgornjem delu pa se odlično zavarovana pot nekajkrat postavi povsem navpično, tako da  upravičeno velja za eno najzahtevnejših v naših gorah. Čelada in sistem za samovarovanje tukaj vsekakor ne bosta odveč.
Od Kranjskega doma na Vadinah do vrha Koroške Rinke bo uhojen gornik potreboval 2 uri in pol.

11. KRANJSKA RINKA (2453 M)


12. VELIKA BABA ( 2127 m )

Baba je s tisoč metrov visoko južno steno v vencu Grintovcev zadnji dvatisočak in zadnji od osvojenih dvatisočakov v Kamniških Alpah. Njene stene izzivajo že v dolini vsakega planinca, ki si ogleduje njen kristalni odsev v vodah Planšarskega jezera.
Dragi obiskovalec naše doline!
Četudi nimaš namena prehoditi vse Jezerske planinske poti, tudi če si se namenil zapustiti našo dolino, se povzpni na vrh Velike Babe!
Najprej se povzpnemo do Ancljeve domačije (kmečki turizem).Pot prek Žrela ali po lovski poti, na Vadine, čez Jezersko sedlo in kratek spust  v Belsko Kočno in nato po zgornjem delu stene na vrh.
Od Češke koče gremo tokrat v popolnoma novo smer - proti Vadinam. Do njih je najzahtevnejši prvi del, prečenje Malega in Velikega Žrela. V Ve-likem žrelu leži sneg skozi vse leto; ostali del poti - prek Rdeče peči po klinih in sama grapa Žrela -pa je dobro varovan. Ko pridemo na vrh Žrela in spet zagledamo Češko kočo je »najhujše« že za nami.
Naša pot vodi mimo Kranjskega planinskega doma na Vadinah do vznožja večnega snega  pod Skuto. Obidemo ga na levi strani in gremo naprej do razpotja, kjer se odcepi steza čez Križ na Okrešelj.
Mi zavijemo v levo in sledimo marka¬cijam. Po tej poti gremo do Jezerskega sedla, kjer spet zavijemo v levo in hodimo nekaj časa po meji, nato pa se celo spustimo nekaj sto metrov po strmem melišču na avstrijsko stran.
Z melišča pridemo med travnate ruše, kjer je pravo kraljestvo gamsov in se pričnemo vzpe-njati proti ”popku«, markantni skali v vzhodnem grebenu. Pot  sledi naravnim prehodom, ki nas na zelo enostaven način pripeljejo na vrh.  Ko stojimo na vrhu, leži pred nami Ravenska Podkočna z mnogimi ”ul'cami„ ('ulce' so tako ime¬novani jesenovi drevoredi od glavne ceste do kme¬tij), jezerom, cerkvico in zelenimi travniki. Odpira se nam prostranstvo ponosnih grebenov Kočne, vse stene od Dolške škrbine do severnega grebena Koroške Rinke, ki se končuje na Jezerskem sedlu. Zdi se nam, kot da bi jih lahko dosegli z roko.
Zahodno steno Mrzle gore lahko opazujemo le od tod, pogled nam nehote zdrsne na Belsko Kočno, na prostrane gozdove. Na severu se kažejo obrisi Visokih Tur, na zahodu pa Julijske Alpe z mogočnim Triglavom. Vrh je še posebno zanimiv zaradi tega, ker je bil dolga leta zaprt obiskoval¬cem.
Z Velike Babe nas stara pot vodi še na Malo Babo ( 1923 m), od tam pa - sledeč državni meji in grebenu - proti Jenkovi planini na sedlu. Gre za eno najlepših grebenskih poti v naših hribih, ki je brez dodatnih varoval speljana po naravnih prehodih izpostavljenega grebena, ki te dokončno osvoji v čistem jesenskem dnevu v lesku rumenih macesnov.  Z Jenkove planine se nam ponuja vzpon na Goli vrh, če pa nam ni več do hoje, sestopimo v dolino do Planšarskega jezera in naprej na Jezersko.


13. GOLI VRH ( 1787 m)

Vrh leži na državni meji, na severni strani so pred več kot sto leti kopali železno rudo.
Pot na ta, lahko dostopen vrh se pravzaprav prične pri Planšarskem jezeru.
Spočetka sledimo zaznamovani poti, ki vodi proti Češki koči in Vadinam, odcepi pa se na kon¬cu Ancljevih pašnikov. Še preden pridemo do od-cepa, moramo po kratkem vzponu do nekdanje Ancljeve kmetije, kjer je sedaj lep alpski pen-zion. Tukaj bo prava izhodiščna točka za obiskovalce Golega vrha.
Tu se odpira prečudovit razgled na mogočno kuliso Grintovcev. Pokažejo se Češka koča, Grin-tovec, Kočna, Dolgi hrbet, Skuta s svojim ledenikom in Kranjskim planinskim domom na Vadinah, Rinke, Križ in Babe. Levo od teh mogočnih skalnih grebenov je naš Goli vrh, ki je gosto poraščen in gol le na samem vrhu.
Po slabih desetih minutah hoda od Ancljeve domačije zavije dobro označena stezica z gozdne ceste in se začne naglo vzpenjati. Po enourni hoji nas privede na Jenkovo planino pod Golim vrhom, ki jo poznamo že s sestopa z Babe. Na levo, malo pred pastirsko kočo na avstrijski strani zavijemo na greben, ki s svojimi viharniki in redkim ruševjem že kmalu prične kazati visokogorski značaj.
Dobrih trideset minut rabimo od planine in že smo na lepem, prostornem vrhu. Lep, samostojen in osamljen, niti dvatisoč metrov visok ponuja čudo¬vit razgled na Jezersko in na ostenja Makekove in Ravenske Kočne. Posebno lepo je videti malo Planšarsko jezero in z jesenovimi nasadi razme¬jene kmetije okrog stare cerkve Sv. Andreja.
Lahek dostop, lep vrh in prostrani razgledi vabijo k obisku tako mlade kot tudi manj izurjene planince.
Od tod lahko nadaljujemo pot po brezpotjih in lovskih stezah še naprej proti severozahodu na Malinšek (1619 m) in Jezerski vrh. Prav tako pa se je užitek vrniti  po isti poti na Ancljevo in k Planšarskemu jezeru.


14. PRISTOVŠKI STORŽIČ ( 1759 m )

Pristovški Storžič zapira Jezersko dolino z njene severne strani. Je del koralnega grebena v verigi Karavank.
Ko se boste odločili za Pristovški Storžič ne pozabite, da potrebujete osebni dokument.
Pristop se začne na prelazu Jezerski Vrh (1218), kjer boste pustili tudi svoj avtomobil. Po prestopu meje vas bo pot vodila po gozdni cesti do lovske koče.  Strma Kranjska pot se najprej vzpne skozi gozd, večkrat prečka gozdno cesto. Preko jase pridete do zahtevnejšega dela, ki je opremljen z varovalnimi jeklenicami. Tu običajno leži sneg do toplejših spomladanskih dni. Proti samemu vrhu se boste vspenjali po poraslem sklanem grebenu. Vrh je obeležen z lepim križem. Na vrhu boste uživali v prelepem razgledu na Jezersko dolino, Kamniško Savinjske Alpe, Koroško, greben Košute in Julijske Alpe. Za vzpon boste potrebovali eno uro in pol.
Sestop priporočamo po isti poti, mogoč pa je tudi sestop na severno stran preko Pasterkovega sedla in po markirani poti nazaj na Jezerskoi vrh.
Pristovški Storžič bo ugajal planincem, ki uživajo v lepih razgledih in ne preveč zahtevni poti. Ko so drugi vrhovi še pokriti s snegom, Pristovški Storžič že vabi s svojim kopnim sončnim vrhom. Tudi jeseni se boste ob lepem vremenu lahko prepustili še toplim žarkom jesenskega sonca.

15. VIRNIKOV GRINTOVEC ( 1654 m )

Od Kazine zavijemo mimo osnovne šole, farne cerkve sv. Ožbolta, župnišča in kme¬tije Žmitek. Nad slabo vidnimi ruševinami ene najstarejših jezerskih kmetij Zagradišče se pot prične hitro dvigati do sedla ob meji z Avstrijo. Zelena mehka trata obkrožena z mogočnimi smrekami kar vabi k krajšemu počitku. Pot nadaljujemo strmo navkreber dokler ne dosežemo grebena.
Z vrha je lep razgled na sever, ki seže daleč po Koroški, najugozahodu so pod nami kmetije Spod¬nji Virnik, Močnik, Rezman in Komatevra.
Najugovzhodni strani se odpre lep pogled na Jezersko dolino, nad katero se dviga mogočno   severno  ostenje Kamniških Alp.
Za pot do vrha potrebujemo dobri dve uri.
 
16. VELIKI VRH (1742 m)

17. KOZJI VRH (1658 m)

18. ŠTEGOVNIK ( 1628 m )

Tako kot Kozji vrh je tudi stegovnik nekoliko odmaknjen. Zaradi lege med Košuto in Storžičem pa je z njega mogoče uživati lepe razglede, tako proti zahodu preko Karavank tja do Julijcev, kot na vzhod proti Kamniškim planinam.
Na stegovnik se je mogoče z jezerske strani povzpeti po dveh poteh. Iz  zaselka Bajte se povzpnemo do kmetije Rezman po gozdni cesti in nadaljujemo po markirani poti do Močnikove planine. Na sedlu nad njo se pridruži pot, ki se pri gostilni Kanonir odcepi od glavne ceste in


19. STORŽIČ ( 2132 m )

Poleg poti od Spodnjega Jezerskega oziroma Kanonirja vodita na ta vrh še nekaj drugih poti. S kranjske strani na jugu iz Preddvora čez Mače ali iz Bašlja, mimo Doma Kokrskega odreda na Kališču in s tržiške strani na severu prek Loma ter mimo Doma pod Storžičem čez Žrelo ali Škaijev rob.
Z Jezerskega se peš ali z vozilom spustimo do gostilne Kanonir. Od tod nas vodi gozdna cesta skozi dolino Podstoržič, ves čas ob bistrem potoku Reka. Po dobrih štirih km zavije cesta v zelo ostrem desnem ovinku (edina serpentina na vsej dolžini) in na tem ovinku zapustimo cesto ter sledimo markacijam.
Že precej visoko, blizu gozdne meje, gremo mimo majhne lovske koče, potem pa se kmalu po strmih okljukih povzpnemo med ruševje in skale. Odtod je še dobre pol ure do Bašeljskega sedla.
Na sedlu se naša steza križa s potjo s Kališča, nato pa se vzpenja po vzhodnem grebenu, s katere¬ga se večkrat umakne v travnato južno steno, kate¬ro malo pred vrhom večkrat prečka. Tako pridemo na vrh od vzhoda.
Z vrha lahko občudujemo greben Košute v vsej njegovi dolžini ter Julijske Alpe s Triglavom na eni in Kamniške Alpe z rogljato Kočno in vrhom Grintovca na drugi strani.
Pod nami leže doline z Jezerskim, Kokra, Lom in Kranjsko polje. Na zahodu je Jelovica z Rati-tovcem in vrhovi Škofjeloškega pogorja, na vzhodu Krvavec, na južnem obzorju Šmarna gora, včasih se v sivi dalji kaže Snežnik.
Storžič ima tudi pozimi veliko obiska. Prav¬zaprav z zasneženimi in strmimi pobočji šele takrat dobi svoj pravi čar. Zimskih vzponov na Storžič pa nikakor ne smemo podcenjevati, kajti njegova značilna odprta lega ga uvršča med vremensko zelo nezanesljive masive. S svojo »kapo«je daleč naoko¬li značilen napovedovalec vremena.
Za vzpon po poti od Kanonirja do vrha bomo potrebovali štiri ure prijetne hoje.

20. DOM KOKRSKEGA ODREDA NA KALIŠČU (1540 m)