TIC Jezersko
+386 (0)4 25 45 140
+386 (0)51 219 282
tic@jezersko.si
Domov O Jezerskem Kontakt Koristne info Taxi Novice in dogodki Nezahtevne poti Zahtevne poti Jezerska planinska pot Narava Kultura Nastanitve Aktivnosti Kulinarika Gostišča Prireditve Paketi Lokalna ponudba Multimedija V medijih

Uporabno

6°C
Jezersko
18. Nov

temperatura: 6°C
veter: šibek JV Podrobnosti

Zahtevne poti




Vratca (1802 m)


Vratca so izletniška točka oziroma razgledni vrh, ki je od Češke koče oddaljen komaj štirideset minut.


Več o poti
Vratca so izletniška točka oziroma razgledni vrh, ki je od Češke koče oddaljen komaj štirideset minut. V Vratcih se pravzaprav začne skalnati severni greben Kočne.

Iz Vratc se nam ponuja lep razgled na oba dela Jezerske doline, nad Ravensko in Makekovo Kočno, proti zahodu mimo kranjskega Storžiča na masiv Košute, ki se vleče nad dolino Tržiške Bistrice, proti vzhodu tja do Mrzle gore; kot na dlani so pred nami ostenja Koroške Babe, Skute, Dolgega hrbta in Kočne z Makekove strani – Škofova kapa ter Zeleni kup.



Grintovec (2558 m)


Grintovec je najvišji vrh Kamniških Alp in priljubljen pohodniški cilj mnogih planincev.



Več o poti
Grintovec je najvišji vrh Kamniških Alp. Nanj se povzpnemo z Jezerskega mimo Češke Koče, za vzpon porabimo pet ur. Lahko pa gremo na ta vrh tudi iz Kamniške Bistrice ali Kokre preko Kokrskega sedla. V tem primeru zadostujejo štiri ure hoda. Od Češke koče vodi pot naprej na Zgornje Ravni, kjer se razide s potjo, ki pelje na Kočno. Čez melišča Zgornjih Ravni se dobro zavarovana Frischaufova pot vzpenja v steni do Mlinarskega sedla. Tu se zopet cepi: na vzhodno stran po grebenu na Dolgi hrbet, v zahodni smeri pa se nadaljuje proti Grintovcu. Od Mlinarskega sedla je do vrha eno uro hoda čez Mali Grintovec.

Malo pred vrhom se stezi pridruži še pot iz Dolške škrbine, ki povezuje Grintovec in Kočno. Veliko manj strma je južna stran Grintovca, po kateri vodi pristop do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Za ta vzpon potrebujemo dve uri. Grintovec je tudi pozimi eden od pogosteje obiskanih vrhov. Z južne smeri je zelo primeren za zimske ture, za turne smučarje pa ima na svojih gladkih pobočjih vabljiva smučišča tja do Cojzove koče in še naprej proti Kamniški Bistrici oziroma Kokri.



Skuta (2532 m)


Skuta je tretji najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp, pod njeno severno steno pa leži ledenik.



Več o poti
Kot za Grintovec ali Dolgi Hrbet se moramo iz Češke Koče povzpeti naprej na Mlinarsko sedlo. Če smo že bili na Dolgem Hrbtu, ali če bi ta vrh raje obšli, gremo lahko prek Velikih podov in po urici hoda pridemo na pot, ki se spušča z Dolgega Hrbta. Pol ure hoda od tega križišča smo že na Štruci, ki je s svojimi stenami bolj znana alpinistom, na vrhu pa nima žiga. Od tu že zagledamo vrh Skute, ki ni več daleč.

Seveda pa na skuto vodi še več poti. Zelo znan je pristop od Frischaufovega doma na Okrešlju skozi Turski žleb. Za vzpon potrebujemo tri ure in pol. Nič manj ni v rabi pristop od Kamniškega sedla, ki vodi pod Brano in prek Turske gore. Za ta vzpon potrebujemo štiri ure. Vrh, podoben velikemu orlovemu gnezdu, mogočno kraljuje nad Vadinami in Ravensko Kočno, Okrešljem in prostranimi Velikimi podi. Na Velikih podih je tudi zavetišče – bivak.



Kranjska Rinka (2453 m)


Kranjska Rinka je 20 metrov višja soseda Koroške Rinke.



Več o poti
Ko gledamo iz doline proti goram se nam zdi, da sta obe Rinki enako visoki, vendar je desna – Kranjska, dvajset metrov višja. S pristopom na Koroško Rinko smo le še streljaj od vrha Kranjske, do katere nas loči pol ure hoje. Najprej se spustimo po melišču navzdol proti Malim Podom, že po parih minutah pa zavijemo desno v sosednje pobočje in na vrh. Z vrha Rink imamo potem več možnosti za sestop oz. nadaljevanje poti. Ena vodi na Male Pode, kjer potem lahko sestopimo po Turskem žlebu na Okrešelj, ali pa se odločimo za vzpon na Skuto. Druga možnost pa je, da se vrnemo na Koroško Rinko in po isti poti sestopimo v Ravensko Kočno.

Seveda pa na skuto vodi še več poti. Zelo znan je pristop od Frischaufovega doma na Okrešlju skozi Turski žleb. Za vzpon potrebujemo tri ure in pol. Nič manj ni v rabi pristop od Kamniškega sedla, ki vodi pod Brano in prek Turske gore. Za ta vzpon potrebujemo štiri ure. Vrh, podoben velikemu orlovemu gnezdu, mogočno kraljuje nad Vadinami in Ravensko Kočno, Okrešljem in prostranimi Velikimi podi. Na Velikih podih je tudi zavetišče – bivak.



Storžič (2132 m)


Zimskih vzponov na Storžič pa nikakor ne smemo podcenjevati.


Več o poti
Poleg poti od Spodnjega Jezerskega oziroma Kanonirja vodi na ta vrh še nekaj drugih poti. S kranjske strani na jugu iz Preddvora čez Mače ali iz Bašlja, mimo Doma Kokrskega odreda na Kališču in s tržiške strani na severu, prek Loma, ter mimo Doma pod Storžičem čez Žrelo ali Škarjev rob. Z jezerskega se peš ali z vozilom spustimo do gostilne Kanonir. Od tod nas vodi gozdna cesta skozi dolino Podstoržič, ves čas ob bistrem potoku Reka. Po dobrih štirih kilometrih zavije cesta v zelo ostrem desnem ovinku (edina serpentina na vsej dolžini) in na tem ovinku zapustimo cesto ter sledimo markacijam. Že precej visoko, blizu gozdne meje, gremo mimo majhne lovske koče, potem pa se kmalu po strmih okljukih povzpnemo na ruševje in skale. Od tod je še dobre po ure hoda do Bašeljskega sedla. Na sedlu se naša pot križa s potjo s Kališča, nato pa se vzpenja po vzhodnem grebenu, s katerega se večkrat umakne v travnato južno steno, katero malo pred vrhom večkrat prečka. Tako pridemo na vrh od vzhoda.

Z vrha lahko občudujemo greben Košute v vsej njegovi dolžini ter Julijske Alpe s Triglavom na eni in Kamniške Alpe z rogljato Kočno in vrhom Grintovca na drugi strani. Pod nami leže doline z Jezerskim, Kokra, Lom in Kranjsko polje. Na zahodu je Jelovica z Ratitovcem in vrhovi Škofjeloškega pogorja, na vhodu Krvavec, na južnem obzorju Šmarna gora, včasih se v sivi dalji kaže Snežnik. Storžič ima tudi pozimi veliko obiska. Pravzaprav z zasneženimi in strmimi pobočji šele takrat dobi svoj pravi čar. Zimskih vzponov na Storžič pa nikakor ne smemo podcenjevati, kajti njegova značilna odprta lega ga uvršča med vremensko zelo nezanesljive masive. S svojo »kapo« je daleč naokoli značilen napovedovalec vremena. Za vzpon po poti od Kanonirja do vrha bomo potrebovali štiri ure prijetne hoje.




Kočna (2540 m)


Mogočen masiv štirih grebenov se sklaplja v vrh edinstvene lepote škrlatno rdeče barve – Kočno.



Več o poti
Mogočen masiv štirih grebenov se sklaplja v vrh edinstvene lepote škrlatno rdeče barve – Kočno. Dostop je možen po štirih poteh, trem od teh je skupen zadnji, polurni odsek proti vrhu. Prav ta del opravi večina planincev brez nahrbtnika, kajti kakih deset metrov poti se je treba plaziti in potiskati nahrbtnik pred seboj si vsakdo rad prihrani.
Od Češke koče pridemo na vrh po Kremžarjevi poti, imenovani po gorskem vodniku iz Kokre. Za vzpon potrebujmo tri ure in četrt. Kljub dokaj krušljivemu svetu, je pot varna, zavarovana z žičnimi vrvmi in klini ter dobro zaznamovana.

Kljub dokaj krušljivemu svetu, je pot varna, zavarovana z žičnimi vrvmi in klini ter dobro zaznamovana. V lepem vremenu nudi čudovit razgled na Jezersko dolino, Veliki vrh, in kranjski Storžič na eni strani, na drugi strani pa severno steno Grintovca in Dolgega hrbta. Pogled proti severu seže daleč na Koroško, kjer med drugim opazimo Obir in Klopinsko jezero. Iz Cojzove koče je do vrha tri ure hoda. Na izbiro sta dve poti. Prva nas iz Spodnjih Dolcev pripelje na t.i. Kokrško Kočno, od koder nadaljujemo pot po krušljivem grebenu na vrh. Druga možnost nas vodi po meliščih v Dolce in v Dolško škrbino, kjer se spoji s tretjo stezo, potjo, ki veže Grintovec in Kočno, oddaljenima drug od drugega uro in pol hoda. Na jugovzhodnem grebenu Kočne stoji bivak alpinistov Planinskega društva Kranj.




Dolgi hrbet (2457 m)


Dolgi hrbet je mogočen vrh v severnem ostenju Grintovcev.



Več o poti
Dolgi hrbet je mogočen vrh v severnem ostenju Grintovcev. Tisoč metrov visoka stena, prek katere vodijo težke in najdaljše plezalne smeri v Kamniških, se začenjajo v meliščih Žrela na koncu Ravenske Kočne. Kljub temu, da vrh ne sodi v slovensko planinsko transferzalo, je vendarle zanimiv in vreden obiska že zaradi poti, ki vodi nanj.

Od Češke koče do Mlinarskega sedla je pot ista, kot za vzpon na Grintovec. Na sedlu se obrne proč od Grintovčeve rame in se po vzhodnem grebenu vzpne na vrh. Za vzpon porabimo od Češke Koče do Mlinarskega sedla dve, za greben od sedla do vrha pa še eno uro. Tako kot pot proti vrhu Dolgega hrbta je steza tudi od vrha naprej proti Skuti precej zračna in dobesedno »oborožena« z jeklenimi vrvmi in stopnimi klini. Pot ponuja izkušenemu gorniku v lepem vremenu obilo užitkov na precej izpostavljenem grebenu.





Koroška Rinka (2433 m)


Pot na Koroško Rinko velja za eno najzahtevnejših v naših gorah.



Več o poti
Vrhovi nad Jezersko dolino se ponašajo še z eno znamenitostjo, katero razkrivajo imena treh Rink na križiščih treh dežel Koroške, Kranjske in Štajerske. Štajerska Rinka se ponaša z mogočno steno nad Okrešljem, a žal nima izrazitega vrha, Kranjska in Koroška Rinka pa lepo zapirata mogočni venec Ravenske Kočne, zato smo ju končno uvrstili v dnevnik Jezerske planinske poti. Pot na Rinke nas pelje mimo Vadin proti Jezerskemu sedlu, kjer se 200 m pod sedlom, v manjši kotanji odcepi v desno in v ključih nadaljuje po travnatem pobočju. Po prečenju melišča je ob vstopu v steno in tudi kasneje treba biti zelo pozoren na markacije, saj pot išče naravne prehode po policah levo in desno. V zgornjem delu pa se odlično zavarovana pot nekajkrat postavi povsem navpično, tako da upravičeno velja za eno najzahtevnejših v naših gorah.

Čelada in sistem za varovanje tukaj vsekakor ne bosta odveč. Od Kranjskega doma na Vadinah do Koroške Rinke bo uhojen gornik potreboval 2 uri in pol.





Velika Baba (2127 m)


Baba je s tisoč metrov visoko južno steno v vencu Grintovcev zadnji dvatisočak in zadnji od osvojenih dvatisočakov v Kamniških Alpah.


Več o poti
Baba je s tisoč metrov visoko južno steno v vencu Grintovcev zadnji dvatisočak in zadnji od osvojenih dvatisočakov v Kamniških Alpah. Njene stene izzivajo že v dolini vsakega planinca, ki si ogleduje njen kristalni odsev v vodah Planšarskega jezera.
Najprej se vzpnemo do Ancljeve domačije (kmečki turizem). Pot prek žrela ali po lovski poti, na Vadine, čez Jezersko sedlo in po kratkem spustu v Belsko Kočno, po zgornjem delu stene na vrh. Od Češke koče gremo tokrat v popolnoma novo smer – proti Vadinam. Do njih je najzahtevnejši prvi del, prečenje Malega in Velikega Žrela. V Velikem Žrelu leži sneg skozi vso leto; ostali del poti – prek Rdeče peči po klinih in sama grapa Žrela – pa je dobro varovan. Ko pridemo na vrh Žrela in spet zagledamo Češko kočo je »najhujše« že za nami. Naša pot vodi mimo Kranjskega planinskega doma na Vadinah do vznožja večnega snega pod Skuto. Obidemo ga na levi strani in gremo naprej do razpotja, kjer se odcepi steza čez Križ na Okrešelj. Mi zavijemo v levo in sledimo markacijam.


Po tej poti gremo do Jezerskega sedla, kjer spet zavijemo v levo in hodimo nekaj časa po meji, nato pa se spustimo nekaj sto metrov po strmem melišču na avstrijsko stran. Z melišča pridemo do travnate ruše, kjer je pravo kraljestvo gamsov in se pričnemo vzpenjati proti »popku«, markantni skali v vzhodnem grebenu. Pot sledi naravnim prehodom, ki nas na zelo enostaven način pripeljejo na vrh. Ko stojimo na vrhu, leži pred nami Ravenska Podkočna z mnogimi »ul‘cami« (ulce‘ so tako imenovani jesenovi drevoredi od glavne ceste do kmetij), jezerom, cerkvico in zelenimi travniki. Odpira se nam prostranstvo ponosnih grebenov Kočne, vse stene od Dolške škrbine do severnega grebena Koroške Rinke, ki se končuje na Jezerskem sedlu. Zdi se nam, kot bi jih lahko dosegli z roko. Zahodno steno Mrzle gore lahko opazujemo le od tod, pogled nam nehote zdrsne na Belsko Kočno, na prostrane gozdove. Na severu se kažejo obrisi Visokih Tur, na zahodu pa Julijske Alpe z mogočnim Triglavom. Vrh je še posebno zanimiv zaradi tega, ker je bil dolga leta zaprt obiskovalcem. Z Velike Babe nas pot vodni še na Malo Babo (1923 cm), od tam pa – sledeč državni meji in grebenu – proti Jenkovi planini na sedlu. Gre za eno najlepših grebenskih poti v naših hribih, ki je brez dodatnih varoval speljana po naravnih prehodih izpostavljenega grebena, ki te dokončno osvoji v čistem jesenskem dnevu v lesku rumenih macesnov. Z Jenkove planine se nam ponuja vzpon na Goli vrh, če pa nam ni več do hoje, sestopimo proti Gorniškemu centru Dava Karničarja, dolino Planšarskega jezera in naprej na Jezersko.



Copyright 2019, Izdelava MMstudio