O Jezerskem

Potovanje skozi čas:

Čas kamenja

Geološka preteklost jezerske doline je zelo pestra. Skoraj 400 milijonov let stare kamnine koralnega grebena Virnikovega Grintovca,  Pristovškega Storžiča in Stegovnika so najstarejše, sledijo jim nekaj deset milijonov mlajši skrilavci, drobe in breča. Vulkanska aktivnost je  vrhunec dosegla v triasu, bila pa je eksplozivnega značaja: sledi najdemo na območju  Štularjeve planine, kjer najdemo predvsem vulkanske kisle predornine kremenovega porfirja in kremenovega porfirita. Savinjske Alpe so nastale z nalaganjem usedlin v plitvem morju pred 200 milijoni let in se nato 60 milijonov let pred našim štetjem dvignile zaradi velikih pritiskov. Dokončno podobo so dolini oblikovali ledeniki, ki so zaradi otoplitve izginili pred več kot 10.000 leti (11.700). Zaradi nepropustnosti dna je dolino zalila voda in nastalo je veliko ledeniško jezero, ki je začelo odtekati po velikem potresu leta 1348. (VIR: Bavec et al. 2009. Geologija Slovenije = the Geology of Slovenia.  Ljubljana, Geološki zavod Slovenije: 612 str.)

Čas ljudi

Prvi dokumentirani naseljence in naseljenke so doline pod Kočno dobile že v prvem tisočletju našega štetja: ti maloštevilni hribovci so se najbrž preživeli predvsem z lovom. Prvi uradni zapisi veljajo leseni kapelici v letu 811, zavetišču potujočim trgovcem in menihom, ki so prihajali iz tržiške strani, da bi nadaljevali pot naprej v Karantanijo ali v nasprotni smeri čez Karniolo proti morju. V času epidemij kuge v 14. stoletju je kotlina dobila nekaj številnejše prebivalstvo, ki je bežalo pred grozečo smrtjo. Leta 1348 je veliki koroški potres z epicentrom pri Beljaku (potres ocenjujejo na X. stopnjo po EMS, čutili so ga vse do Neaplja, Strasbourga in Krakova) pustil posledici tudi v naši dolini: med 40-dnevnim tresenjem tal se je  zrahljala pregrada na zahodu Makekove kočne in skozi edino oviro ki je zadrževala vodno maso velikega jezera, je le-to začelo odtekati. Prej poplavljeno zemljo, ki je po umiku jezera ostala zamočvirjena, so od 17. stoletja dalje načrtno izsuševali, do danes pa so se ohranilo nekaj manjših mokriščnih območij. Veliko jezero omenja še Janez Vajkard Valvasor.

V 15. in 16.  stoletju so tudi čez Jezersko pustošili Turki, za katerimi so ostali požgane kmetije, prebivalstvo pa se je pred njihovimi pohodi umaknilo v hribe. Odtekajoče jezero je pospešilo razvoj kmetijstva, dolina je bila vsa posejana z žiti in ostalim, kar so ljudje potrebovali za preživetje. Ovčjereja je bila ena od temeljnih gospodarskih dejavnosti in jezerski kmetje so z načrtno rejo v 17. in 18. stoletju skupaj s sosedi Solčavani vzredili visokogorskim pogojem primerno pasmo ovac, t.i. jezersko-solčavsko pasmo. Kmetijstvu v dopolnilo so že zgodaj znali dodati zaslužek iz pomoči pri tovorjenju blaga med Kranjsko in Koroško. Izboljšane prometne povezave proti Kranjski in začetek fužinarstva v Kokri so omogočili razcvet furmanstva: od srede 18. stoletja so tako predvsem oskrbovali fužine z ogljem, ob propadu kovaštva stoletje pozneje pa so vzcvetela žage in trgovina s cenjenim jezerskim macesnom, ki so ga vozili vse do Trsta za izdelavo ladijskih jamborov, kasneje pa do železnice v Ljubljani in nato v Kranju. 
Ob koncu devetnajstega stoletja se je Jezersko začelo uveljavljati tudi kot zaželjeni cilj nove  razvijajoče se gospodarske panoge - turizma. Gostilništvo s prenočišči je sicer zaradi razvitih trgovskih poti razvito že mnogo prej (dokumentirano je vsaj od 16. stoletja), z razvojem turistike pa je dolino pod Kočno začelo obiskovati vse več ljudi, ki so sem prihajali zaradi lepot jezerske doline in gora nad njo. Češka gospoda, ki je imela v lasti tovarne na Kranjskem, je ob prelomu stoletja pod ostenji Grintovcev postavila planinsko kočo (Češka koča), željam novih gostov pa se je hitro znalo prilagoditi - kot že tolikokrat - tudi domače prebivalstvo  in opremilo številne "tujske sobe". Turizem je sočasno povzročil razcvet številnih obrti. Prva vojna je razvoj nekoliko zavrla, a si je po njej kraj zelo hitro opomogel in se razvijal naprej. Vse drugače pa je bilo po drugi svetovni vojni, sindikalni turizem je bil prvi korak k nazadovanju in leta 1982 so kljub temu, da ima kraj na tem območju edini status zdravilišča, ukinili bolnišnico za očesne bolezni. Prebivalstvo se je tudi zaradi spremembv organizaciji kmetijskega dela množično selilo v Kranj, kmetije so nazadovale in nekatere propadle. Situacija se izboljšuje šele v zadnjem desetletju, ko se vse več mladih družin odloča ostati v domačem kraju in išče v njem tudi načine za preživetje.


Uspehi iz preteklost so tudi smerokaz za usmeritev kraja v naslednjih desetletjih. Podnebje je ocenjeno z večini ozonskimi pikami kot tisto v švicarskem Davosu in torej bolj zdravo za oči, obolele za tuberkulozo; neokrnjeno naravo, vrtoglave višine ponosnih Grintovcev in ohranjeno kulturno krajino, vse to ponujamo prijazni domačini ob odlični hrani naših babic in močni kapljici naših dedov tistim, ki prihajate na Jezersko - kjer je Slovenija najlepša!

Občina Jezersko:

Občina Jezersko meri 6.881 ha. Na zahodu meji na Občino Tržič, na jugu in jugozahodu na Občino Preddvor, na jugovzhodu na Občino Kamnik, na vzhodu na Občino Solčava ter na severu na Republiko Avstrijo, ter zajema naslednji naselji:
Spodnje Jezersko (694 - 1080 m nm) - začenja se ob nekdanji kranjsko-koroški deželni meji z zaselkom Zgornje Fužine.

Prvo jedro naselja je Podlog (Kanonir) ob sotočju Kokre in Reke, ki priteče iz smeri Storžiča in Stegovnika in se končuje z zaselkom Dol. Drugo jedro naselja Spodnji kraj (Bajte) pa je višje ob sotočju Jezernice in Kokre, od koder sežejo posamezne domačije ob Kokri navzgor v kotlasto dolino Komatevro do podnožja Virnikovega Grintovca, Stegovnika in Ruša.

Ostali deli se poimenujejo po precej odmaknjenih velikih kmetijah, ki obsegajo tudi do 360 ha zemljišča.

Zgornje Jezersko (903 - 2558 m nm) – je precej razloženo naselje, ki se je razvilo na ravnici Ravne ob Jezernici, levem pritoku Kokre, danes pa obsega: glavno središče kraja ob osnovni šoli (Center) ter zaselke Grabnar, Kvance, Žabji trg, Stara pošta, Sibirija, Anclovo ter Raven s težiščem okrog cerkve Sv. Andreja in so se razvili ob regionalni cesti Kranj - Jezerski vrh.

V občini živi 665 prebivalcev (leto 2009), od tega 337 žensk in 328 moških. Povprečna starost občanov je 41,8 leta in tako višja od povprečne starosti prebivalcev Slovenije (41,4 leta).

Grb Občine Jezersko

Grb Občine Jezersko ima obliko ščita in je obrobljen z dvojno dvodebelinsko linijo. Zgornji del je namenjen nebu in obrisu gora, v sredini je zelen krog, v katerem je bela ovčja glava jezersko-solčavske pasme gledano s strani in pogledom v desno, spodnji del pa je modro jezero, ki ga ponazarja valovita bela črta. Na sredini sta, poleg kroga, na desni in levi strani dva zelena hriba, ki predstavljata dolino in gozdove, beli del pa predstavlja jezerski slap. Vsi elementi v grbu so obrobljeni s črnimi linijami.

Pomen barv:

Modra: predvsem modrost, globina, preudarnost in znanje
Zelena: čistost
Bela: neodvisnost, prihodnost, svežina, prostor

Simboli:

Ovca - značilna žival za območje občine je ovca jezersko-solčavske pasme
Gore - stilizirana silhueta jezerskih gora s Kočno in Grintavcem, gledano z Jezerskega
Jezero - sam nastanek in ime kraja je vezano na nekdanje ledeniško jezero, na kar nas danes spominja umetno Planšarsko jezero
Hribi - doline - gozdovi - zaprta jezerska dolina, obdana na vse strani s hribi in dolinami ter obsežnimi gozdovi
Slap - slap Čedca je bil najvišji slap v Republiki Sloveniji

Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke! Želite izvedeti več?
Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen?